Potem ko že legendarna celovečerna odštekana risanka poda neverjetno paleto asociacij na temo »sploh vsega«, nastane odklopljeno, brezkompromisno, vesoljno sanjsko navdahnjeno štiriminutno uglasbeno potovanje Velikega črnega bika.

 Video je po celovečercu Socializacija bika vizualno priredil Marko Radosavljević. Pesem Veliki črni bik je izšla tudi kot singel na kompilaciji Rokerji pojejo pesnike 6. Besedilo je napisal pesnik Tomislav Vrečar, pri zvočnem nastajanju pesmi pa so Stranci povabili k sodelovanju pevko Vesno Žličar iz skupine Abbey's Road, ki je odpela del omenjene pesmi. Snemanje je potekalo v žalskem studiu Peer, produkcija in mastering pa pod budnimi ušesi tonskega mojstra Grega Peera in Strancev.

  Pa vendar domača politična situacija ni edino, kar me v teh dneh mori in mi krati spanec. Prvi odstavek bom namenil aferi Wikileaks. Morda bi kdo pisal z malo začetnico, jaz pa sem se zaradi svoje ideologije odločil drugače. Cilj Wikileaksa (WL v prihodnje) in njegove filozofije je transparentno delovanje vladujočih slojev. Obstaja seveda več argumentov, ki zagovarjajo zaupnost diplomatskih depeš, sam pa sem izbral dva, na katera sem naletel najpogosteje.  Najprej se lotimo prvega, kateri stoji na precej trhlih temeljih in ga bomo nekoliko lažje porušili. Gre pa nekako takole: vsebine diplomatskih depeš si pravzaprav ne želimo poznati. Nekako v smeri; vsi vemo, kaj je potrebno narediti, samo nihče ne želi tega povedati. Kot če bi bilo potrebno iz skupine izločiti gobavca, pa bi izbiro prepustili anonimnim volitvam. (Če vsebina depeše na račun moje dobrobiti škodi nekomu drugemu, tega ne želim vedeti. Vsebina depeše za mojo dobrobit škodi drugemu. Tega ne želim vedeti.) Že prva premisa v tem argumentu ne drži. Distribucija krivde gor ali dol, vsekakor je vredno povdariti, da smo prav vsi odgovorni za politične odločitve, ki jih sprejemajo naši politiki. Oni so navsezadnje glas ljudstva, kajne? In moj glas kriči, da nočem škoditi drugim. Prepričan sem, da je takšnih med vami dovolj, da ta argument mirno pokopljemo, pa brez posebnih časti. Za naslednjega je potrebna večja količina razmisleka. Ta namreč trdi, da je razkritje diplomatskih depeš izredno nevarno saj lahko privede do destabilizacije miru. Za mir bomo privzeli vrednost najmanj stabilnih območij. Zavedati se moramo, da države kot so Severna Koreja, Iran in podobne pomenijo pomemben dejavnik v svetovnem ekonomskem in vojaškem ustroju. Prav tako so poznane po svoji politični samovolji, naj si bo ta pravilna ali ne. V primeru objave depeš, ki se tičejo takšnih držav lahko zatorej pride do destabilizacije odnosov. Gre torej za nekakšno vzajemno nezaupanje. Raznorazna hipijevska prepričanja o življenju po poti ljubezni moramo tukaj postaviti na stran. Vsi namreč ne razmišljajo kot mi. Nekateri si ne želijo sožitja, zato moramo ob odprtosti biti tudi oprezni. Zato se zdi, da odločitev pade na tehtnico med željo po varnosti in željo po enakosti. Skozi netransparenco namreč prihaja do neenakosti med posamezniki. To transparenco je namreč možno izkoriščati v prid točno določenih posameznikov. Kako torej rešiti problem? Menim, da je možno transparentno in pošteno delovanje meddržavnih organov, ne da bi z njim razburili katero izmed občutljivih držav. Negativen odziv je namreč odvisen predvsem od tega ali neka država smatra, da se jo tretira krivično ali ne. Potemtakem bi z medsebojnim spoštovanjem in pravičnostjo morali doseči enake, če ne boljše rezultate kot s prikrivanjem in zakulisnimi igricami, ki, kot sem že napisal, običajno prinašajo korist točno določeni peščici ljudi.

Drugi paragraf bom posvetil Egipčanom in dobitniku nobelove nagrade za mir 2009. Kolikšna mora biti količina akumuliranega nezadovoljstva, morda celo trpljenja, da požene na ulice stotisoče ljudi? V zahodnem svetu se zdi takšen razplet komajda mogoč. Gre namreč za to, da smo uspavani v tej navidezni potrošniški blaginji. Ne gre nam (še) dovolj slabo, da bi se pritoževali. V severni Afriki je stanje drugačno. Cvetoč turizem in gospodarstvo polnita žepe tistim, ki so tako ali tako že pri koritu, med tem ko ljudstvo živi na robu beračenja. Tunizijcem je na videz uspelo. V Egiptu pa so se stvari odvile v nasprotju z željami ljudstva. Nobelov nagrajenec je kljub upanja polni gesti nekaterih protestnikov, ki so nosili majice s sloganom »Yes we can«, ponudil trenutni oblasti tisto kar potrebuje - nekaj časa, da poveže vse niti, ki jih je potrebno, pod pretvezo spremembe pa bo Egipčansko ljudstvo ostalo na beraški palici. Kritiki so si pred letom dni bili edini, da naj nobelova nagrada Obami velja predvsem kot vzpodbuda za prihodnost. S tem, ko je Egipčanom obrnil hrbet je pokazal predvsem da »ne more« in si kot tak lanske nagrade tudi ne zasluži. Vsekakor ne, dokler bo lutka gospodarskih lobijev. Ernesto Guevara ni verjel v neoboroženo revolucijo. Predsednik Obama mu vljudno prikima. Kdo bo sledil zgledu?

Jernej

Ne pomnim koliko mesecev je minilo od zadnjih stranpoti. Od napovedanih nadaljevanj do danes ni nastalo še nič oprijemljivega. Ne gre toliko za to, da ne bi imel nikakršne inspiracije, kot za to, da je ta prihajala ob nepravih trenutkih. Tako ali drugače sem zadnji dve leti bival v nekakšnem somraku, v katerem sem nabiral minute spanja ter živel sivino in rutino iz dneva v dan. V tej sivini sem se izogibal vsem skrbem, ki me niso težile neposredno. Nedavno sem naposled presekal rutino, ki me je morila, respirator sem zamenjal za svoje lastne organe in znova zajel vase nekaj življenja. To bodi opravičilo vsakomur, ki je morebiti kdaj prebiral ta blog. Dve leti kasneje torej.

Entuziazem s katerim sem obkroževal svojo izbiro na zadnjih parlamentarnih volitvah je domala izginil, vnema in volja pa zatrti v mlaki cinizma. Znova, kot pred leti, ko sem melanholijo rad utapljal v vinu vprašljive kvalitete - pa ob dobri besedi, se rad naslonim na Kosovelov verz: »Če svet je teman, krut in teman, mar nas potrtost pred njim obvaruje? Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje, blazen bo smeh ta, bolesti pijan.« Nekoč mi je moder mož dejal, da je važna pot, ne pa cilj. »Že, že,« bi mu odvrnil danes, »a cilje si postavljamo z razlogom.«  To je tudi esenca prvega dejanja te tragikomedije. Ali veste tistega, v katerem je Janezek spraševal, zakaj naj slehernik spoštuje zakone, če jih vladajoči ne? Takole, iz spomina, bom naštel afere, ki se jih spomnim, pa (še) niso doživele epiloga. Ivan Zidar je bil pompozno, pred kamerami, stlačen v marico, Slovenija pa je bolj radovedno kot karkoli drugega spremljala dogodke, ki so sledili. Šrot in Bavčar sta se znašla v podobni kaši, ko se njuno hazardiranje ni izšlo po načrtih. Državno tožilstvo pod taktirko Brezigarjeve si je v primeru slednjih privoščilo fiasko. Okrožno sodišče v prestolnici je namreč zavrnilo obtožnico ker je bila polna napak in pomanjkljivosti, prihajalo je »do nasprotij med očitanimi dejanji in njihovo utemeljitvijo.« Kateri izmed državnih aparatov je v resnici odpovedal je pravzaprav za povprečnega Slovenca nepomembno. V luči spremljajočih dogodkov se namreč zdi, da količina premoženja deluje kot nekakšen air-bag. Več ga imaš, mehkejši bo padec. Kdor visoko leta? Ah, to je pozabljeno. Zidar je v Nemčiji obsojen gospodarski kriminalec. Vladne službe, pri tem s prstom kažem na davčno upravo, kjer so dokumenti o isti zadevi menda ležali celo tri leta, so to dejstvo uspešno pomagale prikriti slovenski javnosti. Kakšen je razplet afere čista lopata? Hja, baje da se po mestu govori: »Pristojni organi trenutno preučujejo...« Pa Simona Dimic? Kdo in s čigavimi sredstvi je gradil njeno hišico? Zakaj, o Simona, si poskušala protikorupcijski komisiji oteževati delo? Vem, vem. Gotovo ne zaradi tega, ker bi kaj skrivala. Pa Hilda in njen Vegrad. Kdo, če ne vodilni, bi moral prevzeti odgovornost za propad nekoč cvetočih družb? Nočem se barvati v rdečo barvo, mi je preveč všeč raznolikost, pa vendar; ali tovarne ne rastejo in uspevajo na plečih delavcev? Kaj pravite, direktorji, o pravičnejši distribuciji dobička? Kaj pravite o 99% obdavčitvi nagrad in odpravnin? Za vas samo tole, pa tudi dohtarji naj si vzamejo k srcu: Vaš zaslužek naj bo sorazmeren z vašo odgovornostjo. Kdor želi visoko plačo, naj z njo odgovarja tudi za neuspehe. Zdi se, da je odgovornost pojem, katerega bi morali predstaviti našim politikom in gospodarstvenikom. Pa sebi tudi. Slovenci imamo zaradi političnega ustroja v državi dve očetovski figuri. Prva je naš predsednik. Nekakšen vrhovni ambasador, morda celo vest naroda. Morda bolj stari oče, moder in pokroviteljski, a brez neposrednega vpliva na vsakodnevno politično vzgojo.

Drugi je naš premier. Neposredno dogovornost za nastalo politično situacijo bomo tudi pri njem težko iskali. Navsezadnje ima veliko »pristojnih organov, ki trenutno preučujejo...« ne? Narobe. Borut resda ne greši neposredno, a to ne pomeni, da ni odgovoren za stanje kakršno je. Dimic, Golubič, Kresalova in ostali smetijo, Borut pa je tisti, ki drži preprogo, pod katero se pometa.  Posledica? Janši strmo narašča politična priljubljenost. Resnica je, da nam manjka zgodovinskega spomina, kot trdijo v Mladini. Za trenutke, ko se bomo tresli pred šibo fašizma; rojak, grešnik in bedak, lutka brez hrbtenice in resnične politične volje ter zavesti, ti si odgovoren!

Jernej

"Tko je ovdje lud?" pita se celjsko-mariborski garage rock kvartet Stranci na svom drugom albumu.

Stranci su bend koji je osnovan 2002. godine, a čine ga Peter Schmidt – vokal, Matjaž Naglič – gitara, Jernej Vidmar – bas i Dare Gozdnikar – bubanj, sve stari poznanici iz mnogobrojnih alternativnih SLO rock bendova (Phone Box Vandals, Baby zdravo, Daddy's Pudding, Lokalne pizde...) koji su 2005. samoizdali svoj debi album pod nazivom "Zavrnjeno", da bi četiri godine kasnije došli i do drugog izdanja, ovoga puta objavljenom za agilnu FV Music etiketu.

Prvo što upada u oči je efektan ovitak – pjevača Peru u luđačkoj košulji drže ostala trojica «doktora» zelenih lica kao u Hulka i cijeli prizor dosta podsjeća na scenu iz nekog Romerovog filma o zombijima. Stvarno, tko je tu lud? J Druga stvar su tekstovi. Članovi benda su poliglote, ma kakve poliglote, multiglote – pa na albumu pjevaju na čak pet jezika: materinjem slovenskom, srpsko-hrvatskom (ili samo srpskom), engleskom, njemačkom i ruskom. Ali im zato instrumenti govore samo jednim jezikom – jezikom bazičnog rock'n'rolla!

 Strance opisuju kao ljute rock'n'rollere i ta usporedba nije daleko od istine. Glazbeno oni su prije svega garage rock bend s primjesama starog rhythm&bluesa i oštricom koja vuče korijene još od MC5 i Stoogesa. Poslušajte jednu od najboljih stvari na albumu, «Rdeču raketu» na tekst velikog slovenskog pjesnika Srečka Kosovela i recite da furiozan gitaristički riff ne podsjeća malo na «I wanna be your dog». Pjesma «42» otpjevana na engleskom je punokrvni hit s killer refrenom koji se odmah usječe u uho kao da je tamo zakucan sjekirom, dok je uvodna «Oluja», otpjevana na čistoj ekavici, mračan komad indie rocka koji zvuči kao da su Stranci uzeli glazbenu podlogu nekog Interpola ili Editorsa i onda ju preokrenuli na svoj način.

Dakle, kod Stranaca nema puno filozofiranja – in your face rock'n'roll, 11 pjesama u 37 minuta i vozi Miško! Njihov glazbeni izraz karakterizira energija, jednostavnost, neposrednost i čvrsti razbijajući zvuk s izravnim tekstovima koji također ne filozofiraju puno već imaju direktnu poruku. Stranci se ne opterećuju razmišljanjima o tome što je aktualno i što je «in», što je u trendu, već praše svoj sirov, bazičan rock'n'roll najbolje što mogu i to se osjeti. Producent Jure Krajnik (uz pomoć benda) dobro je odradio svoj posao i postigao to da album zvuči čvrsto i ujednačeno.

Monotoniju koja se javlja kod ovakvih albuma Stranci su pokušali izbjeći tako da su u sredinu albuma stavili već pomenutu «Rdeču raketu» (na kojoj gostuje Garažni ženski pevski zbor Kombinat u vrlo efektnom breaku u sredini pjesme) te pjesmu «Zemlja» koju je prevela i otpjevala na ruskom Julia Shmidt, pjevačica grupe Equilibrium, ali po mom mišljenju ovo je i jedna od slabijih stvari na albumu jer zvuči neuvjerljivo. Ruski vam ne leži, sorry guys. (Tekstualno, meni se najviše dopadaju stvari na srpsko-hrvatskom jeziku, iako se akcent kod Pere osjeti, ali unatoč dojmu da na trenutke album podsjeća na kulu babilonsku uspjeli su postići to da zvuče ujednačeno i koherentno). Pjesma «Kao da je» pred kraj albuma previše je generička i predstavlja skup garage blues fraza koje smo previše puta čuli i djeluje kao otpadak iz kataloga Kojota. Ili pokušajte zamisliti Brejkerse bez Antona – to vam je to. Ponavljanje «Rdeče rakete» na kraju albuma je također nepotrebno – jedna ili druga verzija bile bi sasvim dovoljne.

Dakle, ovo je dobar album Stranaca koji ne otkriva neke nove svjetove ni glazbeno ni tekstualno ali pokazuje da su u granicama već milijun puta prožvakanih žanrova Stranci i dalje sposobni iscijediti jak i upečatljiv riff te napisati nekoliko stvari koje kikaju es. Oni možda nisu najbolji i najinovativniji bend na svijetu, ali sviraju svoju glazbu sa srcem i mudima i to što rade, rade dobro. Ploča se sluša brzo (po mogućnosti u autu na otvoremoj cesti) i brzo prođe pa potom slijedi «repeat». To jest repete, još jedna porcija ljutog rock'n'rolla. 

Ovo je bend koji još nije napravio svoj najbolji album, stoga s nestrpljenjem očekujem treću porciju Stranaca...I dajem im tri mikrofončića!

 Hadžo, stranac u noći

P.S. Stranci nisu politički orijentiran bend niti ih zanimaju socijalno kritički tekstovi. Tekstovi su većinom ljubavni i to je u redu, ali ne mogu se oteti dojmu da je ovaj album na neki način metafora o Europskoj uniji: pjevanje na pet jezika od kojih su tri službeni jezici EU a srpski i ruski tek čekaju svoj red – e kad vam Rusonje i Srbonje dođu u komšiluk onda ste najebali gospodo Europljani! J J J Slike s ovitka također alegorično govore o «ludoj kući» - ne znam, možda griješim ali ja EU doživljavam upravo tako - kao ludu kuću, birokratizirani kafkijanski aparat. Uskoro ćemo svi mi postati stranci u vlastitim zemljama i to nije eurofobija (iako sam ja euroskeptik jer sam radio u stranim firmama i znam što nas čeka) već činjenica, stoga ime benda i naslov «tko je tu lud» itekako imaju smisla. A možda ja samo uprazno bulaznim...

Stranci so zanimiv fenomen slovenske glasbene scene. Nikoli niso bili del straight-underground scene, ki se valja po domačem klubovju v okviru takšnih ali drugačnih koncertnih / založbenih / promotorskih institucij (da ne govorim o osamljenih jezdecih tipa In-Sane, ki gulijo domače in evropske koncertne odre bolj kot ne na lastno pest). Po drugi strani pa tudi niso del mainstream pop-rocka. Verjetno so za oboje prestari, čeprav je z novim basistom Jernejem Vidmarjem povprečna starost v skupini malce nižja kot prej. V tem smislu bi jih imel bolj kot ne za ambiciozne hobi muzičare - kar ni slabo, čisto mimogrede - ki so vpeti nekje med obe "skrajnosti" glasbene produkcije (glasbeni geniji ter puščavniki so iz te dihotomije izvzeti): prva je materialna odvisnost od lastne glasbene aktivnosti (brez prodaje pač zreš v prazen krožnik na mizi in imaš poleg grenkega priokusa še prazen želodec), v drugem primeru pa je glasbena aktivnost neposredno odvisna od tega, kaj počneš čez dan. Karikirano: če nimaš kapitala za konkretno ozvočenje, si težko glasen, jebiga. Tudi hobi muzičarstvo očitno ni kar tako. Stranci so - bi rekel - nekje vmes (ta stavek se hecno bere, priznam).

Kar pa seveda ne pomeni, da stvari jemljejo z levo roko. Nasprotno. Stranci so predvsem v zadnjem letu dni postali izrazito medijsko aktivni, pa tudi nova plošča Kirjetukinor? zveni premišljeno (preseneča produkcija!). Kakopak, saj so od izdaje prvenca Zavrnjeno minila že štiti leta. Za razliko od le-tega naslednik ni bil izdan v samozaložbi, ampak za FV Music, kar tudi nekaj pove. Sicer pa 11 skladb navrže slabih 40 minut muzike. Stranci v njih servirajo malce uporniški ter kritičen pogled na svet tipa "v tej državi postaja laž nacionalni moment", ki moram priznati, sploh ne izpade slabo, čeprav bi sam Strancem prej kot neko brecelj-donkihotsko uporništvo pripisal hudomušnost kakšnih Muškat Hamburg. Vsekakor pa jim moramo priznati par všečnih liričnih prebliskov. In če smo že pri liriki, skupina goji precej poliglotski pristop (rusko, nemško, angleško, ...). O tem si naj vsak ustvari svoje mnenje, je pa pristop zanimiv in pogumen: pa tudi duet Земля (Zemlja) s pevko Julijo izpade dobro. Meni osebno sicer najbolje zvenijo v srbohrvaščini (ali samo srbščini?): konkretno v komadu Kao da je, kjer so podobni Partibrejkers (ok, brez Antona na kitari), tudi uvodna Oluja in Diži ovdje imata podobno štimo. Nadalje se tudi ostale skladbe poslušajo dobro in tekoče. Stranci sicer pretirano ne komplicirajo in vse stavijo na klasičen rock 'n' roll. Plošča se zato hitro izteče, tudi podvojena Rdeča raketa Srečka Kosovela niti ne moti tako, čeprav bi bila verzija z zborom čisto dovolj. Ali jebiga, ne zamerimo.

Vsekakor bi pohvalil produkcijo. Ljuta rokčina zveni ljuto in ostro, tudi že omenjeni Perotovi lirični prebliski pašejo v kontekst in izpadejo dobro. Sicer se vam lahko hitro zazdi, da Stranci menjujejo jezik izražajna kot gate, ampak o tem naj vsak sodi sam. Res je malce nenavadno, ampak če pogledam čez prste - tudi prav. Konec koncev so moji favoriti srbohrvaški komadi ter ruska Zemlja: ne razumem čisto vsega, ali sliši se dobro.

V zaključku si bom kar sposodil misel kolega Gerenčerja. Stranci mogoče res niso najbolj kul in inovativen band na sceni. Ampak kar delajo, delajo dobro. Pošten rock 'n' roll!

Matjaž Jaušovec